V psihoanalizi želja ni ravno nekaj, česar bi si posameznik želel: nima veliko zveze s prijetnim ali z avtentičnostjo posameznika, prav nasprotno. Je antiteza principa ugodja in je vselej skrita v nenehnem ugibanju, kaj Drugi želi, da si mi želimo.
Na kratko, želja je želja Drugega. Skozi odraščanje se identificiramo z različnimi Drugimi. Najprej, pravi shema, z materjo in/ali očetom. S tem pretokom libida na zunanji objekt si prisvojimo nekatere vzorce, principe, podobe, introjiciramo pa tudi njihove prepovedi, zapovedi ter želje, ki s tem postanejo naš Nadjaz in naše želje.
Ko za nas prvi veliki Drugi izoblikuje podobo, v kateri nas vidi kot ljubezni vrednega, se mi identificiramo s to podobo, ki postane naša želja po ljubezni. Opravka imamo torej z dvojno fikcijo, fikcijo Drugega o nas in našo o fikciji Drugega. Odtod enigmatično nelagodje želje kot tistega, kar se realizira v ljubezni, kjer, pravi teorija, daš tiso, česar nimaš, nekomu, ki ne obstaja.