Agrument

Slovenijo bi v svetu lahko oglaševali kot državo oglasov. Medtem ko drugod sprejemajo zakone, ki omejujejo oziroma prepovedujejo oglaševanje na javnih mestih, se zdi, da se pri nas kultura reklamnih panojev neomejeno širi.

Med spornimi primeri je denimo dogovor ljubljanskega župana s podjetjem Europlakat, ki je v zameno za kolesa in nefunkcionalne avtobusne postaje dobil dovoljenje, da najlepše mesto na svetu zasuje z reklamami. Kako krasna bi lahko v resnici bila (tudi) Ljubljana, smo pred časom raziskovali s projektom Prostovid.

Mogoče bo konec vsaj tistih jumbo plakatov, ki nam kazijo razgled med vožnjo izven mest, saj je lansko leto upravno sodišče prvič ugodilo tožbi, ki je problematizirala reklamni pano, postavljen na zasebnem kmetijskem zemljišču. Vendar lahko taka tožba zdrži samo, kadar je bil za namen oglaševanja postavljen objekt in ne kadar se oglašuje na že obstoječi strukturi ali gre za premičen objekt. 

Vsekakor bo potrebno razmisliti o tem, kaj o nas pove dejstvo, da pustimo oglaševalskim podjetjem, da nas dušijo s plakati, ki so v njihovih domačih krajih že zdavnaj prepovedani.

Mark Zuckerberg je včeraj v luči dogodkov izpred zadnjih mesecev zagovarjal Facebook pred ameriškim kongresom. V dolgotrajnem zaslišanju in po mučnih vprašanjih senatorjev Zuckerberg zares ni povedal nič nepričakovanega. Facebook se zaveda storjenih napak in ostaja podjetje z "idealističnim in optimističnim" pogledom.

Zuckerberg pravi, da Facebook zagotovo ne posluša pogovorov uporabnikov, je odprt za pogovore o regulaciji, si bo prizadeval za varstvo podatkov ob volitvah, se zaveda, da so ustvarili sistem, ki ni dober, a si prizadevajo pomanjkljivosti čim prej odpraviti in zaščititi uporabnike. Naši mediji pa so iz zaslišanja o debaklu ameriškega podjetja izluščili predvsem priložnost za demonizacijo Rusije.

Medtem pa Zuckerberga pestijo še drugi škandali, kot je npr. “unsend” funkcija, omogočena le nekaterim funkcionarjem na Facebooku - seveda s pojasnilom, da le testirajo novo funkcijo, ki bo kmalu omogočena vsem uporabnikom. Ne glede na Zuckerbergove obljube pa vidimo, da mu je lastna zasebnost bistveno pomembnejša od zasebnosti njegovih uporabnikov.

V informacijski dobi dostop do internetna jemljemo kot nekaj samoumevnega. Kaj pa kvaliteto povezave?

Z uvedbo mobilnega domačega interneta se uporabniki srečujemo z novo težavo: hitrost in obstoj povezave sta odvisna od števila naprav, ki se na LTE omrežje priključijo preko posamezne bazne postaje. Tako Janez s periferije do interneta dostopa z relativno dobro in konstantno povezavo, medtem ko je Metka sredi Ljubljane odvisna od dnevnih nihanj, med vikendi pa se lahko zaradi navala za spodobno spletno izkušnjo obriše pod nosom, saj je dostop občasno popolnoma onemogočen.

Ponudniki sicer nudijo možnost tridnevnega preizkusa, vendar se s številom novih odjemalcev kakovost povezave slabša, pod vprašajem pa je tudi oglaševanje najvišje hitrosti, ki je večina naprav še zdaleč ne doseže.

Finska je kot prva država na svetu naredila dostop do interneta za pravico posameznika, s Španijo pa sta na primer omejili minimalno hitrost povezave na 1 Mbps. Bo tudi pri nas kdaj ponudnik dolžan neprekinjeno nuditi storitev, za katero neprekinjeno prejema plačilo?

Po 93 % preštetih glasov kaže, da bo imel Orbanov Fidesz v novem sklicu madžarskega parlamenta spet oblast. Že znotraj stranke bodo imeli vsaj 66 % parlamentarnih glasov, če pa k temu prištejemo še bolj desne glasove drugo uvrščene stranke Jobik (13 % glasov v parlamentu), se izkaže, da bodo Madžari lahko človekove pravice naslednja štiri leta teptali s praktično 80 % parlamentarno večino.

Na Poljskem skušajo medtem prepovedati še zadnji izjemi za dovoljen splav (trenutno je dovoljen zgolj ob posilstvu ali poškodbi fetusa). Zdi se, da je na potezi Bruselj, ki vzpon "neliberalnih demokracij" na vzhodu zaenkrat zgolj nemo opazuje. Tamkajšnjim birokratom je seveda najljubše, kadar se lahko izognejo zavzemanju kakršnih koli pozicij, a zdi se, da gredo Višegrajci zadnje čase predaleč, da zahodna javnost ne bi počasi a zanesljivo terjala bolj odločne reakcije predstavnikov EU. 

Se bo Unija dokončno razglasila za "trg brez meja in nič več od tega", ali ji bo morda uspelo pokazati, da obstaja tudi kot politična tvorba, katere podstat je ohlapen, a vendar prisoten osnovni moralni kompas?  Ne pozabimo na avtonomijo držav članic, ugovarjajo nekateri, a zakaj naj bi bila slednja smiselna na področju človekovih pravic?

Utajitev ali Verleugnung je obrambni mehanizem, ki vodi v spremembo realnosti, je torej psihotični simptom. Gre za nadomestitev dela realnosti, katerega zaznava bi povzročila neugodje z nezavedno željo, da realnost ni taka, kot se "realistično" prikazuje. 

Zavedna vednost se torej utaji in na njeno mesto stopi nezavedno verjetje. Tako početje deluje zelo infantilno in takšno tudi je; utajitev je namreč primitivni obrambni mehanizem, ki se sproža potem, ko bolj elaborirane tehnike, npr. potlačitev ali sublimacija, niso na voljo. 

Njihova nerazpolažljivost ima opraviti s spodletelo funkcijo Jaza, ki naj integrira človekovo psihično življenje v bolj ali manj koherentno celoto. Neintegriran Jaz vodi v nezmožnost percipiranja realnosti in drugih ljudi kot koherentnih, integriranih realnosti in subjektov. 

Posameznik jih doživlja kot le dobre ali zgolj slabe, odstopanje od idealnotipske podobe pa se utaji in kasneje bodisi projicira v druge ali potroši v formulaciji "Saj vem, pa vendar ..."