Lapsus je napaka v govoru, spominu, pa tudi napačno branje, nenavadna pozabljivost, situacija, ko slišimo nekaj drugega od izrečenega ali založimo kakšen predmet. Skratka, gre za vsakodnevne, navidez banalne dogodke, ki pa po Freudu omogočajo dostop do nezavednega.
Lapsuse je analiziral na podoben način, kot se je lotil interpretacije sanj; ne kot slučajne, brezpomenske dogodke, pač pa kot simptomatične preboje potlačenih motivov v ospredje. Tovrstne napake ne morejo biti nevtralne, saj je naše nezavedno tisto, kar se je odločilo za zamenjavo neke konkretne besede za drugo konkretno besedo.
Analitik tako v pacientovem lapsusu poskuša razvozlati motivacijo, ki je za nezavednim izborom vsebine napake, in ta je v psihoanalizi ponavadi seksualne narave. Seveda gre za seksualno idejo, ki je prepovedana, pa se je s pomočjo lapsusa prikradla na dan, kar lepo ponazori tudi poznana šala: Freudian slip is when you say one thing, but mean your mother.
