Agrument

Evropa dobiva svoj alt-right. Do nedavnega so tovrstne ideje, podobno kot pri nas, povsod po celini najbolj zagreto širili fuzbalerski huligani in podobno netelegenični pretepači, ki med urbano mladino nimajo veliko mobilizacijske moči. Novi nestrpneži pa se skrivajo za oznako "identitarijanci" in "niso fašisti". Oblačijo se v hipsterske srajčke in nosijo ironične brke. Mnogi med njimi znajo programirati.

V prvih vrstah nastopa 27-letni dunajski šminker Martin Sellner, ki je v Avstriji zaslovel z odstranjeno Kickstarter kampanjo za aplikacijo, ki domoljubom omogoča, da spoznajo bližnje enako-(ne)misleče. Skupaj s somišljeniki so kip Marije Terezije na Dunaju pomenljivo dopolnili z burko, radi motijo tudi gledališke predstave, svoje akcije pa prenašajo prek Facebook live.

A volk v človeški preobleki ni zdržal mnogo dlje od tistega pri Rdeči kapici. Zadnja kampanja identitarijancev je namreč ovrgla še zadnjo senco dvoma, s kom imamo opravka: v njej zbirajo denar za lastne morske odprave, katerih namen je oteževanje dela humanitarnim nevladnim organizacijam, ki na odprtem morju pomagajo beguncem. Tako bi radi "rešili Evropo". Ja, prav ste prebrali :(

Si lahko predstavljate volitve brez spremljave javnomnenjskih raziskav? Politika, kjer se javnost osredotoča na problem namesto na priljubljenost kandidatov, zveni utopično. Iz tega sledi, da mnenja, ki se meri z anketami, ljudje ne le sestavljajo, ampak to obratno nanje tudi vpliva.

Bolj kot za to, da merijo mnenja, so javnomnenjske raziskave prisotne kot aparat za vladanje; na eni strani se nanje sklicujejo organi demokracije, z njimi se gradijo kampanje, obenem pa služijo medijem, ki prikazujejo politično areno kot fuzbal tekmo, kot sprotni merilci uspeha.

Tako se pojavijo vprašanja, ali se danes sploh lahko zanesemo na rezultate anket, pa tudi, zakaj bi se nanje sploh zanašali. Ne le, da so vzorci raziskav neenotni in pogosto premajhni; z ustvarjanjem iluzije, da prav in narobe ni vprašanje morale, temveč večine, sprožajo v javnosti čredno nagibanje h kandidatom, ki so popularni. S tem tako pogoj za prevlado večine ni, da večina zares obstaja – dovolj je že, da javnost misli, da obstaja. 

Če so meje nekega jezika tudi meje nekega sveta, se svet Palestincev pospešeno krči tudi onkraj tistega, ki ga vedno znova invazivno izrinjajo nova naselja. Izrael je na poti, da še uradno postane dom izključno judovskega ljudstva, preklic pa grozi tudi statusu arabskega jezika kot uradnega.

O pomembnosti jezika, ki s svojo strukturo in besedjem oblikuje način mišljenja, ustvarjanja in delovanja, ni dvoma: človeška realnost je jezikovna realnost. Ko so H. Arendt po emigraciji vprašali, če pogreša Evropo pred Hitlerjem, je obstoj nostalgije zanikala, poudarila pa je pomembnost tistega, kar je ostalo. In "kaj ostaja? Jezik ostaja."

Ob odsotnosti mednarodne strategije, ki bi za Izrael ustvarila manj privlačne pogoje kot mirovni sporazum, palestinski želji po domu, kjer bi bili dobrodošli skupaj s svojim jezikom, kaže slabo. Kompromisi niso dovolj, odstopajo napačni ljudje, Palestinci v Jeruzalemu še zmeraj nimajo priznanega državljanstva …

Namesto obstoječih ekspanzij si gre ob tem želeti steroidnega razširanja hotelov. Tistih z najslabšimi razgledi. 

Še vedno je odprto vprašanje, ali se bo EU držala zavez Pariškega sporazuma. Ne glede na poudarjanje, da bodo od dogovora odstopile ZDA, se namreč krha tudi konsenz znotraj EU, k čemur z lobiranjem za šibkejše zaveze po leaku Greenpeace-a sodeč svoje prispeva tudi odhajajoča VB. 

Sicer pa je težko reči, kaj nas bo prepričalo v nujne spremembe načina življenja. Ne glede na trud okoljskih aktivistov se zdi, da vzbujanje strahu ali krivde ni dovolj. In četudi je ljudstvo proti, bo politika za. Tako kažejo tudi rezultati ankete, ki je razkrila, da Pariški sporazum podpira celo 47 % Trumpovih volivcev. 

Dokler bodo turisti opazovali (ali še kaj drugega) mladoletne begunce, ki se v Atenah in drugod prostituirajo za hrano, dokler bodo Afganistanci v slovenskem muzeju predstavljali razstavni eksponat, otoki v Pacifiku ponujali na ogled naplavljeno plastiko iz preteklosti, vsi pa bomo brez delujoče in učinkovite alternative, nam morda ostane le cinizem. Za upajoče pa namig - poletni okoljski kampi za odgovorne in aktivistične počitnice!

Ameriška organizacija Clean Label Project je analizirala več kot 900 različnih produktov pasje in mačje hrane in prišla do zaskrbljujočih ugotovitev. Trdijo, da posamezni izdelki vsebujejo 16x več svinca kot voda v Flintu. V primerjavi s cigaretnim dimom naj bi vsebovali 2x toliko kadmija in skoraj 20x toliko arzena. Produkti, ki ne vsebujejo žit, so menda bolj toksični od tistih, ki jih. Največja vsebnost BPA naj bi bila skoraj 1000x večja kot v pločevinki juhe. Za najbolj strupen vir beljakovin so razglasili ribe, za najmanj pa purana. Pravijo, da so v živalski hrani našli tudi pesticide, BPA, živo srebro, krom, nikelj in akrilamid.

Nekatere izdelke, ki so jih označili za najslabše, prodajajo tudi pri nas, še več, med njimi so celo artikli priznanih znamk Orijen, Acana idr., ki jim zaupajo najbolj učeni pesjanarji in ki veljajo za najkvalitetnejše na trgu. Vsekakor raziskava majhne NVO, ki ni objavila surovih laboratorijskih podatkov, pač pa le ocene posameznih izdelkov, vzbuja različna mnenja.