Agrument

ŠOU že 4 mesece preprečuje Radiu Študent, da bi uskladil svoj temeljni akt z Zakonom o nevladnih organizacijah, s čimer bi lahko ohranil status nevladne organizacije v javnem interesu. Brez statusa se ne more prijavljati na nekatere razpise, zadevna sredstva RŠ pa predstavljajo skoraj polovico letnih virov in osnovo za njegovo nemoteno delovanje. 

Po drugi strani spremembe akta RŠ, ki so bile potrjene s strani vseh pristojnih institucij z izjemo ustanovitelja, slednjega v ničemer ne zadevajo. ŠOU sicer pri potrditvi sprememb temeljnih aktov drugih zavodov, ki spadajo pod njegovo okrilje, ni imel zadržkov.

Seja Študentskega zbora ŠOU, ki je potekala 24. marca in na kateri naj bi glasovali tudi o spremembah akta RŠ, je bila nesklepčna in zato predčasno prekinjena. Funkcionarji ŠOU ne vedo, kdaj se bo nadaljevala, rok za uskladitev akta pa je potekel že 31. marca. 

Zahtevamo takojšen razpis nove seje, prisotnost večine poslancev in potrditev potrebnih sprememb temeljnega akta RŠ! 

V sredo smo obeležili 30. obletnico pričetka vojne v Bosni in Hercegovini. Odtlej se je svet – s pomočjo spleta in družbenih omrežij – spremenil. Novice in informacije so veliko bolj dostopne, a to velja tudi za dezinformacije in lažne novice. Zdaj, ko imamo vedno pri roki pametne telefone, ki predstavljajo osnovno opremo za sporočanje naše realnosti v svet, je kakovostno novinarsko delo še toliko pomembnejše.

Verjetno smo že vsi pozabili, kdo je bil prvi ubiti novinar v Bosni. Danes se v naši neposredni bližini ponovno odvija krvava vojna, ki terja tudi novinarske žrtve. Novinarji skušajo z opravljanjem svojega dela odjemalcem novic zagotoviti čim bolj objektivno sliko dogajanja.

Zaradi hujskanja zoper t. i. mainstream medije in njihovo domnevno pristransko poročanje, ki ga izvajajo predvsem desničarski fanatiki, je tudi dojemanje javnosti popačeno. A strankarska trobila in portali ne predstavljajo rešitve, pač pa dodaten problem. Protiutež lahko nudijo neodvisni medijski ustvarjalci.

Javno sramotenje ni nov pojav. Vsaj od srednjega veka je bilo javno ponižanje pogosta praksa kaznovanja, ki je odražala tudi politično moč in superiornost oblasti. Čeprav se je paradigma v 19. stoletju spremenila – z vzponom moči in pravic posameznikov sramotenje ni bilo več razumljeno kot legitimna oblika kaznovanja – pa smo s prihodom interneta vsi postali moralni sodniki in internetni rablji.

Nedavno izdana knjiga Cathy O’Neal govori o problematičnosti vse bolj dostopnih osebnih podatkov, kjer bi javno sramotenje lahko postalo tudi prijem nadzora, kot se s “sistemom družbenega kredita” že dogaja na Kitajskem. Ko prečkate cesto ob rdeči luči, se na panoju poleg ceste pojavita vaša slika in ime. 

Ljudje radi dokazujemo, da smo boljši od drugih in vredni zaupanja, kar naj bi bil tudi eden glavnih vzrokov, ki delajo javno sramotenje na družbenih omrežjih privlačno. Na koncu pa je šala na nas vseh – roke si manejo spletni velikani, ki z našim komentiranjem in deljenjem profitirajo.

Janševa bestiča z Madžarske in iz Srbije sta pretekli vikend na volitvah utrdila svojo moč. Obe državi imata oblasti skoraj povsem pokorjeno medijsko krajino; razen redkih izjem neodvisnih medijev tako rekoč ni več ne v Srbiji ne na Madžarskem. Pri naših sosedih je opozicija sicer vsaj potiho upala na uspeh (in se grdo opekla), v Srbiji pa se o kakršnihkoli resnih možnostih opozicije pred volitvami ni niti govorilo.

V iztekajočem se mandatu smo v Sloveniji izgubili zaupanje v dva precej priljubljena spletna medija: najprej so oblastniški vazali okupirali Siol.net (ki je, ne boste verjeli, še vedno drugi najbolj obiskan spletni medij v državi), pred nekaj tedni pa še MMC. Če k temu dodamo še gomilo strankarskih trobil, neštete primere aktivnosti notorične trol farme s Trstenjakove, mlahavo vodena TV-soočenja, plakatno vojno in ... Jasno je, da moramo volitve vzeti skrajno resno.

Zato: koliko ljudi si danes že prepričal_a, da se jih morajo udeležiti?

Situacija na Šrilanki je že dolgo časa zelo problematična, saj državo že desetletja upravljajo skorumpirani politiki, ki s pomočjo nacionalizma, populizma in avtoritarizma "skrbijo" za izjemno slabe življenjske razmere.

Ljudem je končno prekipelo in protesti proti politični dinastiji Rajapaksa so izbruhnili po vsej državi. Po skoraj dveh desetletjih zgrešenih reform, kot je na primer znižanje davčne stopnje, se Šrilanka sooča z izjemno visoko inflacijo. Državne rezerve v tuji valuti so zdesetkane, prebivalci pa občutijo pomanjkanje goriva, zdravil in papirja. Zaradi pomanjkanja slednjega so bili do nadaljnjega prestavljeni celo zaključni izpiti.

Vsakodnevni električni mrki so zdaj že večletna stalnica. Politično in ekonomsko krizo sta še dodatno poglobila velikonočni napad leta 2019 in pandemija. Prvi je še povečal versko in etnično nestrpnost, druga pa ustavila primarno gospodarsko dejavnost – turizem. Šrilanka potrjuje, da je avtoritarni populizem pot v pogubo.