Agrument

Če smo pred kratkim obiskali katerega od velikih kinematografov, nas je s platna nagovoril napovednik za nov Top Gun film, po vsej verjetnosti pa mu je sledil še napovednik za novo Matrico. Medtem nas na spletu čakajo – ali pa nas bodo v kratkem – obuditve, nadaljevanja ali združitve zasedb serij preteklih desetletij; od Prijateljev in Seksa v mestu pa do Princa z Bel-Aira in Queer as Folk. 

Porast interesa za kultne serije in filme našo nostalgijo uspešno pretvarja v tržno nišo. Oživitve starih vsebin so za industrijo zanesljiva naložba, kar je še posebej dobrodošlo v luči hudih izgub na račun pandemije. 

Zahodnjaškemu milenijcu, ki ga je že pred pandemijo covida pestila epidemija osamljenosti, ni prijetno ne v družbi ne v osami, zato se še najraje obkroža s televizijskimi prijatelji. Kot na družbenih omrežjih preverjamo, kako živijo naši nekdanji sošolci, si bomo seveda ogledali tudi, kaj se 20 ali 30 let kasneje dogaja z našimi ljubljenimi – in osovraženimi – fikcijskimi liki.

Padla je še sedma letošnja interpelacija, druga zoper ministra Hojsa.

Poslanec NSi Černigoj je poslancem opozicije med maratonsko sejo dejal, da živijo v vzporednem svetu. In res se zdi, da v domačem političnem razkolu ne gre več le za dva nasprotujoča si pogleda, pač pa za dva med sabo izključujoča se načina naseljevanja sveta.

Naivno bi bilo reči, da sta ta dva svetova posledica različnih etičnih in političnofilozofskih izhodišč in nazorov. Prav tako v dveh svetovih ne živimo zato, ker bi radikalno drugače gledali na "resničnost" – na dejanske dogodke, kot sta npr. pandemija in protesti – ali pa drugače razumeli besedi, kot sta "lažnivec" in "odstop". Zdi se, da je temeljni razkol na neki drugi liniji, in sicer na liniji osnovne spodobnosti.

Seveda so že pred to vlado obstajali korupcija, klientelizem, nepotizem, tudi pijanost od moči in položaja. A točka preloma je, da so doslej politiki tovrstne zdrse in prakse poskušali prikrivati, danes pa se z njimi brezsramno trkajo po prsih.

Medtem ko predsednik Biden predstavlja ukrepe za zagotavljanje neodvisnih medijev po celem svetu, njegova administracija zaradi razkritja številnih grozot, ki so jih izvajale ZDA, še vedno preganja Juliana Assangea. Ta se trenutno sicer nahaja v britanskem zaporu, a naj bi ga po nedavni odločitvi sodišča kmalu izročili Američanom.

Ustanovitelja portala WikiLeaks tako skoraj zagotovo čaka dosmrtna zaporna kazen v državi, ki v svojem zaporniškem sistemu redno muči kaznjence in ki je Assangea nekoč želela ugrabiti ter celo umoriti. Gre za neposreden napad na svobodo izražanja, ki jo zagotavlja prvi amandma ameriške ustave, s tem pa za napad na svobodno novinarstvo, ki se že tako sooča z najrazličnejšimi grožnjami.

Kakšen zgled na tem področju dajejo "demokratične" ZDA? S svojim ravnanjem ogrožajo prav to demokracijo, ki jo tako rade opevajo, s tem pa znova kažejo svojo hinavščino – svobodo govora in človekove pravice podpirajo le takrat, ko koristijo ameriškim imperialističnim interesom.

Zloglasni 1 % svetovne populacije ima več kot 40 % premoženja. Skozi sprego politike in kapitala svoj privilegij še povečuje. A zmotno je reči, da je na drugi strani unitarna, izkoriščana, deprivilegirana večina – 99 %. 

V bogatih državah se prepad med najbogatejšimi in najrevnejšimi res veča, a ne pozabimo, da so slednji globalno gledano še vedno privilegirani. Lepa ilustracija tega je precepljenost proti covidu: na "naši" strani sveta so ljudje necepljeni le še po lastni izbiri, situacija npr. v večjem delu Afrike pa je bistveno drugačna: v Demokratični republiki Kongo so na 100 ljudi doslej razdelili le 0,27 odmerka.

Če vaše skupno premoženje (prihranki in vrednost (ne)premičnin minus krediti) znaša med 10 000 in 100 000 $, pripadate najbogatejši tretjini sveta, medtem ko ima 53 % ljudi manj kot 10 000 $. Če imate več kot 100 000 $, pripadate najbogatejšim 12 % in ste sokrivi za več kot 50 % toplogrednih emisij. Namesto olajšav (naj)bogatejšim si obračunajmo okoljski davek. 

Včeraj smo obeležili 80. obletnico izvršitve smrtnih obsodb drugega tržaškega procesa. Peterica je umrla tudi zaradi retorike nestrpnosti in nacionalizma, ki so ju podkrepili hujskači sovraštva v črnih srajcah. Na valu nacionalizma, sovraštva in ekonomskih interesov so tudi danes določene skupine ljudi izključene iz družbe.

Pogleda ni treba usmeriti proti poljsko-beloruski meji, saj imamo ljudi, ki potrebujejo zaščito in pomoč, tudi pri nas. Zaradi omejujočih in ksenofobnih politik so ljudje postavljeni v tako brezupne situacije, da so primorani tvegati življenje, da bi se lahko zatekli na varno pred preganjanjem in konflikti v domovini.

Žrtve teh politik(ov) so nedolžni ljudje, ki so krivi le tega, da se niso rodili na “pravem koščku” planeta. V to skupino sodi tudi nedavni dogodek na Dragonji ali pa zadnja v vrsti smrti v taborišču le lučaj stran od Evropske prestolnice kulture. Več kot očitno je treba odpraviti militaristične in ksenofobne politike, ki cvetijo v imenu kapitala.