Agrument

Žensko teniško združenje, bolj poznano pod kratico WTA, je sporočilo, da so do nadaljnjega preklicani vsi teniški turnirji na Kitajskem. To se bo zelo verjetno odražalo v manjših prihodkih iz tega ogromnega trga.

Razloge za ta korak je moč iskati v “skrbi” za dobrobit in varnost teniške igralke Šuai Peng. Ta je iz javnega življenja izginila po obtožbah o posilstvu s strani nekdanjega kitajskega podpredsednika vlade. Ampak namesto da bi WTA, druge športne organizacije in države pričele z iskanjem konkretnih rešitev glede očitnega sistemskega spolnega nasilja v športu, so prst uperile v avtoritarno Kitajsko, ki je nemudoma cenzurirala obtožbe. Pričevanja o spolnih zlorabah lahko najdemo v vseh športnih panogah ne glede na državo.

Odpoved teniških tekmovanj in pozivi k bojkotu zimskih olimpijskih iger v Pekingu prihodnje leto zgolj kažejo na dvoličnost in licemernost ”zahoda”. Mar je v demokracijah kaj drugače? Samo spomnimo se tipa, ki se je hvalil, da lahko vsako žensko prime za …

Naslov je citat iz raziskave, ki sta jo pripravili Delovna skupina za azil in Delavska svetovalnica po letošnjih spremembah ZTuj-2 in ZMZ-1. Državni zbor se je v paketu reševanja “problema tujcev" skliceval na domnevne zlorabe azilnega in socialnega sistema ter nepripravljenost na integracijo. A pogoji za slednjo so, kot kaže raziskava, daleč od optimalnih – večina vprašanih si želi ostati v Sloveniji, a se sooča z visokimi stroški bivanja, izkoriščanjem in izključevanjem na trgu dela in oteženim dostopom do znanja jezika. 

“Rešitve” MNZ, med drugim strožji pogoji znanja slovenščine, omejitev gibanja za prosilce za azil in otežena združitev z družino za tujce delavce, so te ovire še poglobile, s sistemsko diskriminacijo pa tuje državljane v Sloveniji še naprej vztrajno fantomiziramo. Če bi bilo MNZ v interesu izboljšanje njihovega položaja, bi bilo dobro, da pri oblikovanju rešitev posluša tiste, ki jih je v svoji argumentaciji novel spregledalo: tuje državljane same.

Ni presenetljivo, da pandemija globoko vpliva tudi na razmerja. Vemo, da je zaradi karanten poraslo nasilje v družini, številna partnerstva pa so se končala z ločitvijo. A zdi se, da v tem smislu pandemija deluje kot nekakšen ekonomlonec: če se nekatere zveze ali zakoni pod pritiskom hitreje zlomijo, se v drugih – sploh medosebno in finančno trdnih – partnerji še bolj povežejo. Novi odnosi napredujejo tako hitro, da se jih je prijel naziv turbozveze; partnerji hitreje delajo “naslednje korake” v zvezi. Več kot polovica poročenih pa pravi, da partnerja sedaj bolj cenijo in so mu bolj predani. 

Ena od psihološko najbolj zaznavnih posledic pandemije je negotovost, ki vztrajno načenja naše mentalno zdravje. Ko je svet “tam zunaj” muhast in utrujajoč, se radi zanašamo na varnost doma in družine. A bodimo pozorni, preden vse stavimo na enega konja – sploh takega, ki se z vzdržljivostjo ni ravno izkazal. Hkrati pa pričakujmo nadaljnje premike, ko se po koncu pandemije življenje “normalizira”.

Pred dobrimi tridesetimi leti, leta 1989, je bil sprejet mednarodni sporazum, ki velja za eno od najuspešnejših okoljskih prizadevanj v zgodovini. Montrealski sporazum prepoveduje skoraj sto umetnih snovi, ki škodujejo ozonski plasti, in je edina pogodba ZN, ki so jo podpisale vse države članice.

Narava počasi odpušča napake, ki smo jih zakrivili ljudje. “Ozonski luknji” se obnavljata s polžjo hitrostjo od 1 do 3 % na desetletje; do leta 2030 bo predvidoma izginila manjša na severni polobli, večja na južni pa do 2060. Raziskave kažejo, da bi brez prepovedi freonov, ki so jih včasih uporabljali v hladilnikih, do leta 2100 dodatno segreli ozračje za 2,5 °C. 

S sporazumom smo si kupili čas za kompleksnejši in zahtevnejši spopad s podnebno krizo, ki je posledica človeških dejanj, predvsem industrije fosilnih goriv. Globalni problemi imajo globalne rešitve, manjka le politična volja. Slej ko prej se bodo morali znova zganiti tudi odločevalci, saj je na mrtvem planetu tudi kapital ničvreden.

Velika resignacija, kot so mediji poimenovali pretrese na trgu dela, je v polnem zamahu. Pandemija je ljudi po svetu pripravila do razmisleka o svojem delu in posledično do njegovega drugačnega vrednotenja. Mnogim, ki so okusili udobje dela od doma ali med pandemijo dobili več časa zase, za družino ali prijatelje, vračanje v "normalo", ki pogosto pomeni dolge ure in popolno odtujenost od svoje bullshit službe za mizerno plačo, preprosto ne ustreza več.   

V ZDA se vrstijo številne stavke, predvsem storitveni sektor pa se sooča s pomanjkanjem delavcev. Anti-work subreddit je eksplodiral, na Kitajskem je postalo priljubljeno lie flat gibanje, indijski kmetje pa so s protestom dosegli pomembno zmago.

Zdi se, da se delavskim gibanjem po svetu obeta svetlejša prihodnost. Vendar zgolj višje plače ali možnost dela od doma ne bodo rešile ključnega vprašanja izkoriščevalskih kapitalističnih razmerij. Priložnost, ki se izrisuje, je treba izkoristiti, se organizirati in zahtevati več!