Agrument

Že vrsto let skorajda ni mogoče obiskati kina, ne da bi si ogledali nadaljevanje, predelavo ali priredbo že obstoječega filma, podobno pa je tudi s televizijskimi serijami ali glasbenimi komadi. Kulturna industrija za zmanjševanje tveganj in ustvarjanje dobičkov uporablja preverjene formule, pri tem pa igra tudi na občutek nostalgije, ki lahko ponudi oddih od zapletene realnosti. 

Čeprav naj bi nekaj nostalgije koristilo, pa se jo danes prepogosto uporablja kot orodje za ohranjanje statusa quo. Ob nenehnem ustvarjanju imaginarnih podob lepše preteklosti in pozabljanju na takratne družbene probleme je pač težko gledati v prihodnost. Podobnih taktik se poslužujejo tudi številni (desni) politiki, ki s pomočjo mitologizirane različice zgodovine dosegajo lastne cilje.

Popularna kultura, ki ji je inovativnost vedno bolj tuja, je tako dobra prispodoba za našo družbo. Tudi ta za ceno kratkoročnih dobičkov noče narediti koraka naprej in nasloviti številnih kriz, v katerih se je znašla.

Zdravstvena kriza v obliki pandemije je razgalila vso bedo ljudi, ki se v javnosti postavljajo kot heroji osamosvojitve. Obrazi so enaki, ukrepi pa protiustavni, kontradiktorni in neučinkoviti. Živimo v državi, kjer je vsakodnevni delež pozitivnih testov večji od deleža tistih, ki podpirajo vlado.

Zaenkrat pri nas še ne podiramo neslavnih rekordov kot v Bolgariji in Romuniji, a trend je zelo neobetaven. Po zafurani vladni cepilni kampanji je še sreča, da ni delež cepljenih še bližje mizernim številkam, ki jih beležijo širom Vzhodne Evrope.

Zdravstveni sistem je izrazito obremenjen, vlada pa kot protiutež predlaga strožje preverjanje PCT pogojev. Kot da tega ukrepa ne bi morali upoštevati že zdaj. Ampak vlada se v letu in pol pandemije ni uspela (ali želela) naučiti, da je treba težave naslavljati sistemsko. Od izboljšanja prezračevalnih sistemov do dela od doma za vse, ki bi tako lahko delali v varnih razmerah brez ogrožanja svojega ali zdravja drugih ljudi.

V ponedeljek so protestniki v številnih poljskih mestih prižigali sveče 30-letni Izabeli, ki je septembra umrla zaradi septičnega šoka po hudih zapletih v 22. tednu nosečnosti. Zdravniki niso opravili splava, čeprav je njenemu plodu primanjkovalo plodovnice, je povedal odvetnik družine.

Izabelina smrt, katere podrobnosti so razkrili šele v petek, je posledica lani sprejetega še restriktivnejšega zakona o splavu, ki je prekinitev nosečnosti v primeru nepravilnosti pri plodu razglasil za protiustavno. Četudi zakon kot redko izjemo še vedno dovoljuje splav v primeru ogroženosti življenja noseče osebe, se po zaostritvi zdravniki zdaj bojijo ukrepati.

S protestov na Poljskem se je slišalo “Niti ena več!”, svečka pa je gorela tudi pred poljskim veleposlaništvom v Ljubljani. Naš premier na drugi strani še vedno vneto krepi višegrajske vezi, poslanci SDS pa skupaj z nadškofom protestirajo proti pravici do splava; v poveden opomin, da nobena pravica ni samoumevna. Niti ena več – a koliko še?

Čustveno inteligenco – zmožnost prepoznavanja in upravljanja s čustvi – v splošnem radi povezujemo z delovno uspešnostjo in vodstvenimi sposobnostmi. Pa vendar nedavno objavljene psihološke študije kažejo, da je čustvena inteligenca ljudi z visokim družbenoekonomskim statusom nižja, sploh ko je nivo neenakosti visok. Že majhna neenakost pa bi utegnila biti tista, ki ta razkorak v sočutju še spodbuja.

Nam torej čisto zares vladajo psihopati? Ne nujno. A razkol med bogatimi in revnimi – oziroma bogatimi in vsemi ostalimi – se vztrajno poglablja. Ekonomski privilegiji dajejo premožnim občutek večvrednosti, celo upravičenosti do njihovih položajev, kar le še poglablja mit meritokracije. Na papirju smo seveda vsi enakopravni. Zakaj torej ne stopimo korak dlje v tej smeri še v ekonomskem smislu – in omejimo premoženje, ki si ga posameznik lahko lasti? Za dobro človeštva in njegove človečnosti, konec koncev pa tudi planeta samega.

Ta vikend je slovenska družbena omrežja preplavilo zgražanje nad »sanjskim moškim«, Gregorjem Čeglajem, ki po koncu resničnostnega šova išče nove vire zaslužka in gledanosti. Na YouTube kanalu gejmerskega vplivneža je ocenjeval oziroma zasramoval videz Slovenk, svojo šovinistično puhlost pa naknadno enačil oziroma opravičeval z »iskrenostjo«.

V ZDA se plaz kritik o homofobnem in transfobnem humorju vali na komika Davea Chappella. Kljub večmilijonskemu zaslužku na Netflixu se postavlja v vlogo žrtve nepravične kulture bojkota. S svojimi nastopi se ne želi uklanjati »občutljivosti« drugih, četudi marginaliziranih skupin.

V svetu senzacionalističnega šovbiznisa so ekscesi zaželeni in donosni, naša naloga pa je, da ne sprejmemo resničnosti, v kateri ni spoštovana posameznikova pravica do dostojanstva. Prostaškost in nekulturnost javne komunikacije se mora nehati tudi in najprej v političnem vrhu. Narcisoidno aroganco morajo premagati naša solidarnost, empatija in spoštovanje sočloveka.