Agrument

Milijoni psov so lačni, zapuščeni, prepuščeni lastni iznajdljivosti in človeški dobroti, a leta 2011 so tibetanskega mastifa prodali za več kot milijon evrov. Večina golobov ima sloves letečih podgan, a za najdražjega goloba na svetu, upokojeno dirkaško golobico, je kupec odštel skoraj dva milijona evrov. Hlevi so polni zanemarjenih konj, ki končajo na naših krožnikih, Fusaichi Pegasus pa je lastniku ob prodaji prinesel kar 70 milijonov dolarjev.

Pravzaprav živalski 1 % živi bolje tako od živalskih kot tudi človeških 99 %. Pandemija je razkorak še poglobila. Med lockdownom so se ljudje množično odločali za nakup psov, slednjim so cene poskočile v nebo, zdaj pa se polnijo zavetišča, skupaj s porastom družinskega nasilja pa se je povečalo tudi število primerov krutosti do živali.

Za zeleno prihodnost bomo prisiljeni preklopiti na rastlinsko prehrano, a vprašanje pravic živali moramo začeti misliti onkraj človeka in njegovega odnosa s kapitalizmom. Spoštovati jih moramo zaradi njih samih.

Poskusi ozelenjevanja mest so (predvsem v tujini) vedno bolj priljubljeni, opuščanje uporabe pesticidov pri tretiranju plevela se je prijelo tudi pri nas, mesta pa se vse pogosteje odločijo nekoliko preložiti košnjo, da opraševalcem zagotovijo hrano in zavetje. Kljub temu v urbanih okoljih prednost pred biodiverziteto še vedno dajemo urejenemu videzu in funkcionalnosti. Zahtevamo nizko pokošeno travo, urejene poti, lične pločnike in obrezana drevesa.

Fetišizacija urejenih parkov in “čistih” pločnikov pomeni, da je naš največji sovražnik pogosto plevel, čeprav je ta kakovostnejši vir nektarja in cvetnega prahu kot načrtno zasajene rože in zelenje. Poleg tega, da prispeva k urbani biodiverziteti, plevel absorbira del onesnaženja, proizvaja kisik in nam lahko pomaga razumeti naše mikrolokalno okolje.

Pravzaprav imamo s plevelom, ki se nahaja v razpokah urbanega betona, veliko skupnega – smo nezaželeni med luksuznimi novogradnjami in izgnani iz vrtoglavo dragih stanovanj v naših mestih. 

Prejšnji mesec je na najvišji točki ledene ploskve na Grenlandiji prvič dokumentirano padal dež. Posledice segrevanja ozračja bi lahko bile zaradi izjemne količine ledu, ki pokriva ta predel Zemlje, usodne za marsikatero obmorsko mesto, taljenje pa bi do neprepoznavnosti spremenilo obale prav vseh kontinentov na svetu.

Da do podnebnih sprememb prihaja hitro in nenadzorovano, priča tudi nedavni požar v Španiji, saj so po mnenju strokovnjakov na tem območju tako obsežne katastrofe nenavadne, še posebej v septembru. Spomnimo, da je imela Evropa letos s požari obilo dela, podatki pa kažejo, da so se v zadnjih desetletjih tveganja in finančne posledice povečale tudi v svetovnem merilu.

Če je uporaba fosilnih goriv eden od razlogov, pa svoje zagotovo doda tudi živinoreja. Kar 60 odstotkov vseh toplogrednih plinov živilske industrije izvira iz pridelave mesa, če zanemarimo, da se velik del rastlinske hrane nameni prav krmi.

Ko se sproži učinek domine, utegne biti prepozno. Če že ni.

Tik po odločitvi vrhovnega sodišča, da je vlada dolžna financirati Slovensko tiskovno agencijo, je Borut Pahor gostil direktorja Ukoma Urbanijo in direktorja STA Veselinoviča. Pri tem je bila predsednikova drža povsem nesprejemljiva, saj ne gre za nikakršen spor, temveč enostransko nespoštovanje zakonodaje s ciljem uničenja javnega medija, ki je trn v peti predsednika vlade.

"Vrhovna moralna avtoriteta" kršenje vladavine prava rešuje tako, da storilca in žrtev povabi na srečanje in sili v "dialog". Poleg izbire Janši naklonjenih kandidatov za ustavnega sodnika, organizacije teatralnih pogovorov vladnih in opozicijskih strank, podcenjevanja politične krize in tišine ob rušenju demokratičnih standardov je to še eno v vrsti Pahorjevih dejanj, ki implicitno podpirajo škodljivo delovanje vlade.

Tragično je, da imamo v tako težkih časih na tako pomembni funkciji osebo, ki namesto izražanja etičnih in moralnih stališč svoj čas posveča leporečenju in Instagramu. Od njega moramo zahtevati več.

Po lanskoletnem zatišju v turizmu se je v letošnji sezoni stanje vsaj deloma vrnilo na stare tirnice. A kot kaže, bodo nekatere najbolj obiskane evropske destinacije spremenile svoje strategije razvoja te panoge.

Barcelona, Amsterdam, Praga in nekatera italijanska mesta načrtujejo nove pristope, ki naj bi temeljili predvsem na kakovosti in ne več količini obiskov. Čeprav turizem predstavlja pomemben delež njihovega zaslužka, nameravajo ta mesta zamejiti masovno obiskovanje, ki je požiralo najbolj obiskane soseske, jih spreminjalo v brezdušne kulise in jim odvzemalo avtentičnost. Regulacija kratkoročnih najemov in cen letalskih vozovnic sta le dva na seznamu ukrepov, ki bi lahko omejila število turistov. 

Pri nas smo turizem zdravili s subvencijami in turističnimi boni, pogrešamo pa konkretnejše izvajanje državne strategije o bolj trajnostnih pristopih v turizmu. Miselnost, da je več tudi bolje, se v tujini dolgoročno kaže kot napačna. Zakaj se torej obnašamo, kot da bo pri nas drugače?