Agrument

Vlada za zaprtimi vrati pripravlja drugi osnutek Nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost. Ta bo Sloveniji prinesel za več kot 5 milijard nepovratnih evropskih sredstev in posojil za zagon po korona krizi. Dvoma ni nobenega, bruseljski milijoni bodo šli za visoko tehnološke, zelene in trajnostne projekte. Že prvi osnutek, ki ga je vlada v Bruselj poslala oktobra lani, je Evropska komisija močno kritizirala – predlogi niso bili niti inovativni niti trajnostni. 

Kljub zagotovilom, da se bo denar porabil za zdravstvo in DSO-je, naj bi šlo po poročanjih v resnici za pretkano namero, da bi vlada evropski denar namenila zasebnim zdravstvenim centrom. Iz predloga je razvidno tudi, da bodo za gradnjo cest namenili kar trikrat več denarja kot za železniško infrastrukturo. 

Po najhujši zdravstveni krizi, ki jo je Slovenija doživela, bi krepitev javnih sistemov in iskanje zelenih rešitev morali biti absolutni prioriteti. Mi pa bomo, kot kaže, raje betonirali in privatizirali. 

Po začetnem optimizmu, ki mu je sledil fiasko z nenaročenimi in nedostavljenimi cepivi, je EU konec prejšnjega tedna sprejela mehanizem, ki bo v določenih primerih omogočil prepoved izvoza cepiva iz unije. EU, ki je vsekakor ena izmed zmagovalk v globalni "vojni" za cepiva, se torej pritožuje, da sistem redistribucije ni pravičen, in ne zaupa farmacevtskim podjetjem. Iz prepovedi je sicer izključen izvoz v najrevnejše države, vendar te države še nekaj časa ne bodo dobile omembe vredne količine cepiva. 

Od zapornikov v ZDA pa do Palestincev ter prebivalcev držav, ki si ne morejo privoščiti trgovati pod istimi pogoji kot ZDA, EU in arabske monarhije, je sistem redistribucije cepiva ne le nepravičen in krut, ampak tudi kontraproduktiven. Dokler obstajajo žarišča epidemije, pa naj bodo to zapori ali Gaza, obstaja nevarnost, da se bo virus širil ter mutiral. Na koncu, nekoč, bo verjetno prevagal najbolj ciničen izmed argumentov: težko izkoriščaš ljudi, če zaradi covida ne morejo delati.  

Pričeli so se protesti za odprtje šol. Stanje je nevzdržno; nekateri starši že mesece otroke poučujejo doma, mnogi so jih prisiljeni pustiti same ... Kljub (samo)hvali ministrice pa najbrž ni mnogo takih, ki lahko izrazijo navdušenje nad šolo po spletu. Marsikdo si kljub dobrodelnim akcijam ne more privoščiti dostojnega računalnika, postavlja se tudi vprašanje, kaj storiti, če družina nima dostopa do interneta.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nima interesa zagotoviti odprtih šol, informacije posreduje iz dneva v dan, način pa spominja na mnoge vladne odločitve. Ministrstvo je samo sebi namen, učitelji, učenci in starši pa se morajo po potrebi prilagajati.

Po številu izgubljenih šolskih dni se v Evropi lahko merimo samo s Poljsko in Severno Makedonijo. Pri tem ne upoštevamo, da je učenje na daljavo težje izvedljivo, nadzor pa omejen.

Konvencija o otrokovih pravicah zagotavlja vsem dostopno osnovno šolanje. Papir prenese vse, kaj pa realnost?

Mjanmarska vojska je 10 let po predaji oblasti civilni vladi izvedla državni udar in prijela de facto voditeljico Aung San Suu Kyi. Razlog tiči v visokem porazu (z generali podprte) stranke USDP proti vladajoči NLD na novembrskih volitvah, ki naj bi bile prirejene. 

Kljub civilni vladi pa vojska ni nikoli zares odšla z oblasti. Ustava iz leta 2008 ji namreč omogoča nadzor nad vsemi ključnimi vzvodi moči, in sicer nad ministrstvi za notranje zadeve, mejne zadeve ter obrambo, kar se je pokazalo tudi pri izvajanju genocida nad manjšino Rohingya. 

Mjanmar je dokaz, da volitve same po sebi še ne zagotavljajo varovanja človekovih pravic s strani oblasti. Čas je, da mednarodna skupnost preneha govoriti o "počasni, a vztrajni" demokratični tranziciji Mjanmarja. Suu Kyi je morda Nobelova nagrajenka za mir, a še bolj kot to je avtokratinja, ki je pred svojim pragom isti vojski omogočila genocid. Vojska pa z državnim udarom jasno kaže, da je kljub zametkom demokracije še vedno glavna sila v državi. 

"Stonk wars" oziroma merjenje moči med armado malih delničarjev, zbranih pod praporjem WallStreetBets, in gigantskimi hedge skladi Wall Streeta naj bi ta teden doseglo vrelišče. Dogajanje je že zamajalo finančne trge, a glede na naklonjenost Bidenove administracije Wall Streetu je težko verjeti, da bo "avtistom" iz WSB uspel veliki met. Hiša vedno zmaga, pa naj imajo redditovci še tako "diamantne roke". 

Situacija je uspešno razkrila še eno kontradikcijo neoliberalnega modela, ki nas je zadnjih 40 let prepričeval, da bo neskončna deregulacija trgov pripeljala do večje demokratizacije kapitala. Zgodilo se je ravno nasprotno; skoncentriran kapital sedaj vihti takšno moč, da lahko trg brezsramno podreja kar vsem na očeh. 

Neoliberalni ideologi so šokirani in že hitijo z opravičili, da to seveda ni pravi "prosti trg" in da naj počakamo na kripto. Žižek pa opozarja, da je napad na sistem dejansko nevaren, ker prihaja od znotraj. Elite dobro vedo, kaj pomeni razredna solidarnost. Kaj pa mi?