Agrument

V senci pandemije se je v zadnjih tednih v Indiji odvijala državljanska nepokorščina epskih razsežnosti, saj je 250 milijonov ljudi protestiralo proti reformi kmetijstva.

Kmetijstvo predstavlja vitalen del indijskega gospodarstva. Sektor zaposluje več kot 50 % delovno aktivnega prebivalstva. A položaj indijskih kmetov je, milo rečeno, slab – zgodovinsko so podvrženi izkoriščanju, vladni ignoranci, močno odvisni od namakanja, zadnja leta pa žonglirajo še s posledicami klimatskih sprememb. Žal zato ne preseneča, da je prav med indijskimi kmeti stopnja samomorov izredno visoka. Vlada v zadnjih desetletjih za izboljšanje položaja pridelovalcev hrane ni storila ničesar, zakonodaja, ki jo trenutno želi sprejeti, pa po mnenju kmetov in sindikatov slabša njihov položaj in odpira prostor za dodatno izkoriščanje s strani korporacij. 

Proti Amazonu ali reformam kmetijstva – jasno je, da se svet vse bolj množično upira neoliberalnim reformam, ki jemljejo večini in dajejo manjšini. Gremo naprej!

Medtem ko se svet pospešeno pripravlja na masovno cepljenje proti koronavirusu, so ponekod prvi zdravstveni delavci in pripadniki ranljivih skupin cepivo že prejeli. Izzivov z implementacijo in stanjem zalog je precej, a glavna skrb se skriva drugje. 

Študije namreč kažejo, da mora biti za doseganje čredne imunosti cepljenega najmanj med 60 in 70 odstotkov prebivalstva, vendar pa je delež tistih, ki so cepivo pripravljeni prejeti, tako v Evropi kot v Sloveniji manjši. Javnomnenjske raziskave tako navajajo, da se namerava cepiti le slaba polovica slovenskih anketirancev. 

Čeprav o cepivu proti koronavirusu vemo več kot o kateremkoli drugem prej, so družbena omrežja polna teorij zarot, med ljudmi pa vlada negotovost. Zato je ključnega pomena strateško komuniciranje, ki mora v prvi vrsti izobraževati in pomirjati. A glede na to, da so prioritete vlade razpete med uničevanje nevladnih organizacij in deljenje bonbončkov, se zdi, da so tako "nepomembne" dejavnosti pač drugorazredna tema.

Države v mednarodnih odnosih kot sredstvo mehke moči pogosto uporabijo ekonomske sankcije. S tem ukrepom želijo neko državo osamiti in prizadeti njeno ekonomijo v upanju, da bo država spremenila politiko.

Pred dnevi so ZDA uvedle sankcije proti “zavezniški” Turčiji zaradi nakupa ruskega obrambnega sistema. Turčija bo – v želji po zamejitvi ekonomske škode – posegla po preživetvenih in nevzdržnih politikah, ki bodo še pospešile degradacijo okolja. Ekonomske sankcije seveda niso edini razlog za okoljske probleme prizadetih držav, a predstavljajo ključen katalizator nadaljnje okoljske degradacije.

Čas je, da države poiščejo druge načine mehke moči, ki niso škodljivi do okolja in ki, navsezadnje, ne vplivajo negativno na vsa življenja na planetu. Intelektualci sicer že ponujajo nekatere alternative, vprašanje pa je, ali so tudi države pripravljene postaviti dobrobit ljudi in okolja pred logiko trga. Iz zgodovine je namreč jasno, da na koncu žal vedno nastradajo – nedolžni.

V družbi, v kateri vse bolj prevladuje menedžerski odnos do kulture, ne preseneča več nič. Ali si je glasbenica Grimes zaslužila nepovratna sredstva, ki jih delno financira Oddelek za kanadsko dediščino, ali ne, verjetno nikoli ne bomo nikoli izvedeli. Precej zaskrbljujoče pa je, kako so jo mediji v zelo kratkem času iz uspešne umetnice prelevili v zgolj partnerico milijarderja Elona Muska in mamo njegovega otroka. Še bolj problematično je, da se o kulturi vse pogosteje piše samo z rumeno, obenem pa se jo tudi zaničuje.

Vzroke in posledice erozije delovnih in socialnih pogojev (samostojnih) umetnikov in kulturnikov, še posebej v kontekstu globalne pandemije, seveda lahko iščemo v sistemu, ki je usmerjen samo v profit. Kljub pandemiji, v kateri so težave vseh prekarnih delavk in delavcev še bolj potencirane, so sporadične spremembe financiranja in upravljanja v kulturi stalnica, trenutna vlada pa za odpravo svojega glavnega sovražnika uporablja klasično divide et impera strategijo.

Nedavno so družbena omrežja preplavile objave zveze Študentskih klubov Slovenije (ŠKIS). Študentski funkcionarji moledujejo za podporo, ogroženo naj bi bilo celo študentsko življenje. Zakaj?

Državni zbor je pred nekaj tedni sprejel zakon, ki je Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) omejil prejemanje nadomestil za izpad študentskega dela. Študentski funkcionarji bodo tako namesto 3 milijonov v letu 2021 dobili zgolj 900 000 evrov proračunskih sredstev, o njihovi porabi pa bodo morali prvič poročati ministrstvu.

ŠOS že leta razmetava z javnimi sredstvi iz študentskega dela. ŠKIS je npr. "izgubil" 70 000 evrov gotovine, direktorji organizacij prejemajo visoke plače, sredstva pa se mimo javnih razpisov nakazujejo zasebnim zavodom. Medtem je pri nas delež študentov z resnimi finančnimi težavami med najvišjimi v Evropi. V času epidemije je skupina študentov zato ŠOS pozvala, da z lastnimi sredstvi nemudoma pomaga študentom. ŠOS je pobudo ignoriral. Čas je, da ŠOS ignorirajo tudi študentje.