Agrument

V redki pozitivni potezi je ameriški predsednik Trump v zakon podpisal akt proti mučenju živali, ki se lahko kaznuje z do sedmimi leti zapora. Nova zakonodaja ne bo vplivala na klavce, lovce in ribarje.

Tudi Slovencem je jasno, da je zakonska opredelitev živali kompleksna, ko gre za utemeljevanje psa na našem kavču in pujsa (s kognitivnimi sposobnostmi, podobnimi psu) na našem krožniku. Kot kaže ameriški primer, se še bolj zaplete pri mučenju tega istega pujsa v klavnici ali zunaj nje.

Odločitev slovenske vlade, da živali (v nasprotju z Lizbonsko pogodbo in znanstvenim konsenzom) opredeli kot živa, ne pa tudi čuteča bitja, naslavlja ravno zgornje razlike. Prepoznati jih kot čuteče, bi – kot je ogorčeno javnost na Facebooku potolažil tudi Miro Cerar – sprožilo različne posledice. Preprosteje: težko bi jih pravno priznali kot čuteče in jih obenem tudi jedli.

Zgodovina marginalizacije uči, da tudi zakonodaja ni vse. Najprej šteje predvsem, ali bomo v Drugem "čutečnost" prepoznali – sami. 

V Sloveniji se v postopkih javnih naročil porabi okoli 5 milijard evrov, torej približno polovica državnega proračuna. S sistemom javnega naročanja bi morala država zagotoviti gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev, žal pa so pri nas ti posli pogosto leglo nepravilnosti in korupcije.

Zaradi visokih zneskov največje tveganje predstavljata infrastruktura in zdravstvo. Samo v zadnjem času so odmevale zlorabe pri naročanju projektov na Darsu in zdravil v Lekarniški zbornici Slovenije, zapleta pa se tudi pri gradnji drugega tira in karavanškega predora. To so le največja javna naročila, ki potekajo pod budnim očesom javnosti, nepravilnosti pri razpisih manjših vrednosti pa običajno ostanejo skrite.

Zavlačevanje, preplačevanje in goljufanje ne glede na količino sredstev pomenijo krajo davkoplačevalskega denarja. Korenite spremembe na področju javnih naročil so nujne in zdi se, da je rešitev v večji transparentnosti javnih institucij ter zunanjem nadzoru nad izvajanjem projektov. 

Danes obeležujemo Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Gre za problem, ki se pojavlja v vseh kulturah in družbenih slojih – več kot tretjina prebivalk sveta je s strani moškega doživela fizično, spolno, psihološko ali ekonomsko nasilje.  

Najbolj pogosta oblika smrtonosnega nasilja nad ženskami so intimnopartnerski umori – po podatkih policije so skoraj polovico umorov nad ženskami v heteroseksualnih razmerjih zagrešili (bivši) zakonci ali intimni partnerji, medtem ko so moške intimne (bivše) partnerke umorile le v 7 % vseh primerov. 

Glavna vzroka za to sta še vedno visoka toleranca do nasilja nad ženskami, ki je zgodovinsko zaznamovana z moško dominacijo, in socializacija, ki ženskam in moškim pripisuje določene vloge, ki izhajajo iz njihovega biološkega spola. Namesto, da deklicam dopovedujemo, da morajo biti potrpežljive in ljubeče, dečke pa učimo, da je jeza bolj sprejemljivo čustvo od žalosti, saj ''veliki fantje ne jočejo'' – vzgajajmo čuteče in empatične ... ljudi! 

V soboto so na Šrilanki izvedli predsedniške volitve, na katerih je nastopilo kar 35 kandidatov. Predsedniški stol je pričakovano osvojil “Terminator” Gotabaya iz politične dinastije Rajapaksa, ki zadnja desetletja vodi državo.

V času predsedovanja njegovega brata Mahinda je bil Gotabaya obrambni minister. Skupaj sta izvedla niz operacij in leta 2009 tudi končala državljansko vojno, zaradi česar ju singalska budistična večina slavi kot heroja. Po štiriletnem premoru se na vrh države vrača priljubljeni tandem, saj je Mahinda že prevzel premierski položaj.

Novi predsednik je vodil izjemno agresivno kampanjo vredno več kot 3 milijone evrov. Na Šrilanki ni zakonsko omejenega financiranja političnih kampanj, zato tudi ni znano, od kod je prišel ta denar. Gotabayjo že nekaj časa spremljajo obtožbe korupcije. Čeprav so bile te ravno včeraj ovržene na sodišču, ostaja vprašanje, kako točno je v državi, kjer imajo učitelji mesečno plačo nižjo od 200 eur, financiral drago predsedniško kampanjo. 

Po ponovni zmagi Eva Moralesa na oktobrskih volitvah so v Boliviji izbruhnili protesti. Morales je glas ulice uslišal in kljub neutemeljenosti obtožb o volilni prevari napovedal nove volitve. Vendar z ameriškimi sredstvi podprti opoziciji to ni bilo dovolj, zato je vojska zahtevala njegov takojšen odstop.

Sedaj, ko je oblast mimo ustave in z biblijo v roki prevzela "prehodna" predsednica Jeanine Áñez, v Boliviji niso več dovoljeni protesti. Áñez je kriminalizirala socialistično stranko MAS, vojsko in policijo pa pooblastila, da proteste zatreta za vsako ceno – ta cena trenutno šteje 23 življenj.

Pred našimi očmi se tako odvija še en primer ameriško sponzoriranega državnega udara. Medtem ko lahko vzroke zanj iščemo v strateški pomembnosti bolivijskih zalog "belega zlata" ali, kot pravi Žižek, preveč očitni uspešnosti demokratičnega socializma, si tokrat lahko vsaj zares predstavljamo, kako drastično drugačna bi kmalu lahko bila ameriška zunanja politika.