Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Razočaranje garantirano!

Pogajanja o sirski krizi so se v Ženevi v soboto neuspešno končala, sprti strani sta se uspeli dogovoriti le za ponovna pogajanja. Politika ponovno zavlačuje, medtem ko ljudje umirajo kot po tekočem traku - ironično, da je bil mesec pogajanj tudi najbolj krvav mesec, ki se je končal z več kot 6000 mrtvimi in številnimi izgnanimi, med njimi tudi množicami otrok, ki so za preživetje prisiljeni sami iskati pomoč. 

Kot pravi Hawking: "Kar se dogaja v Siriji je tiste vrste grozota, ki jo svet hladno opazuje iz distance." Ljudje so očitno izgubili svojo čustveno inteligenco in smisel za pomoč sočloveku.

Če ste tudi vi ena izmed tistih, ki se ne more poistovetiti s trpljenjem množice beguncev, potem poizkusite rešiti tale kviz. Razočaranje garantirano!



Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument dostavite na mejl!
RSS

Vedno se začne s porniči

Če ste mislili, da je največji problem blokiranja porničev v Združenem kraljestvu to, da morajo ljudje - kako neangleško! - pri svojem internetnem ponudniku eksplicitno naročiti dostop do porno vsebin, ste se zmotili.

Očitno je namreč, da gre za širšo misijo s ciljem vzpostavitve infrastrukture za cenzuro, saj je britanska vlada že napovedala boj proti, pazite to: "ekstremističnim vsebinam".  Uokvirjanje je tudi v tem primeru njihov glavni adut: če so pri porničih pozornost preusmerjali na otroško pornografijo, tukaj za reprezentativen primer ekstremističnih vsebin postavljajo video posnetke javnih obglavljanj. 

Britanski oblastniki, podobno kot naši, pač ne razumejo, da internetu ne smeš napovedati vojne. Najbolj popularno orodje za obhajanje neumnih filtrov se imenuje Go away Cameron :)


<3

Industrija ljubezni v februarju prijavlja rekordne profite. Ob višjih cenah high-end prostitutk ob valentinovem nas zanimajo spletne zmenkarije, ki navkljub demokratičnosti interneta ljubezen privatizirajo, med svojimi uporabniki pa ustvarjajo skrit kastni sistem.

OkCupid svoje uporabnike rangira po privlačnosti in "najprivlačnejše" prikaže le uporabnikom, ki so bili tudi sami rangirani dovolj visoko. Vse več storitev ljubezen nudi le plačnikom, medtem ko ostali dodatno utrjujejo stereotipe s storitvami, kot so BlackPeopleMeet.com ali celo SeniorPeopleMeet.com. Svobode v ljubezni ne omejuje le diskriminatorna zakonodaja, temveč tudi omejitve ljubezni na spletu, ki skušajo ljubezen zapirati v okvirje normalnosti, kot jih vidijo kreatorji spletnih portalov.


Od sestringa moža strica tanarbolš prjatu

Včeraj je bilo objavljeno revizijsko poročilo računskega sodišča za 2012 z naslovom Čakalne dobe v UKC, v katerem najdete - vse tisto, kar že veste! 

Tudi do 29% nenujnih pacientov pride na prvi pregled brez naročanja, "vodstva organizacijskih enot [pa se] večinoma zavedajo navedenih nepravilnosti ... vendar niso ukrepala". Poročilo se zaključi s trditvijo, da  v UKC "ni bila zagotovljena enakopravna dostopnost pacientov do zdravstvenih storitev". 

In kaj čmo zdej? Zdravi so v zanikanju, vlada ima pomembnejše delo, sploh pristojno ministrstvo (!), tolažbo bolnim pa ponuja le še biblija s svojimi napotki za preventivo in kurativo: "veselo srce podarja zdravje, potrt duh pa suši srce." Za statistično tako zelo katoliško državo so nezaupnice temu reku v obliki telefonskih klicev "vezam" kar nenavadne.


Nerazumljivi zvok upora

Elektro chaabi ali mahraganat je (sub)kultura egiptovskih glasbenikov, katerim so glasbeno izražanje omogočile nove tehnologije in pocenitev produciranja. Zvok revolta mladih brez perspektive se je prvič pojavil pred egiptovsko pomladjo. Zaradi državne cenzure množičnih medijev to glasbo, ki o revoluciji govori v Egipčanom srednjega razreda nerazumljivem slengu najrevnejših, lahko slišimo le prek interneta ali na porokah, ki se pogosto razvijejo v ulične zabave. Toda ti glasbeniki so do egiptovske pomladi sarkastični: upirajo se vrednotam srednjega razreda in se od vedno počutijo marginalizirane in nesliš(a)ne. Tako se na trgu Tahrir najrevnejši sploh niso zbirali. Ne postavljajo zahtev, saj so dovolj povedne že pesmi o revščini, drogah in revoluciji, s katerimi se poistovetijo mnogi.