Agrument

Mediji se ob vsakih volitvah sprašujejo, čemu gre pripisati tako nizko volilno udeležbo, razlog pa običajno pripišejo apatičnosti državljanov in njihovemu nezaupanju v politiko. Kaj, poleg političnih dejanj, pa je razlog za apatičnost in nezaupanje? Morda politična vrlina izmikanja odgovorom na postavljena vprašanja.

Ena prvih lekcij medijskega treninga je, da je "vsako vprašanje priložnost za komuniciranje lastne agende". Druga lekcija pravi, da odgovora nikoli ne začnite z "da" ali "ne" - ljudje si bodo tako ali tako zapomnili le odgovor, ne pa tudi vprašanja. Pa ni čisto tako. Rast podpore britanskemu Nigelu Faragu in njegovi stranki UKIP gre pripisati tudi njegovim neposrednim odgovorom na vprašanja novinarjev.

Ravno vprašanja, ki se jim politiki izmikajo v strahu pred izgubo podpore, so tista, ki bi pasivne državljane morda prepričala v udeležbo na volitvah, saj je eden od pogosto izpričanih razlogov za neudeležbo ta, da "ni bilo izbire". Težko je voliti za kandidata, o čigar mnenjih ne vemo prav dosti.

Eden najpogostejših komplimentov, ki si jih ljudje radi dajemo, je: “Kako si lep/a!” Pri vrednotenju privlačnosti potencialnega partnerja se pogosto, četudi nezavedno, osredotočamo na značilnosti obraza. Simetrija, tipična moškost / ženskost in druge poteze naj bi pričale o naših zaželenih lastnostih – boljšem zdravju, odpornosti in “dobrih genih”, mladosti in z njo plodnosti, pa celo osebnostnih lastnostih in kooperativnosti v razmerju.

Živimo v izrazito vizualni kulturi, kjer, namesto da bi jo kot tako razkrinkali in do nje vzpostavili kritično distanco, s pomočjo raznolikih znanosti utemeljujemo smotrnost svojih izbir (predvsem) glede na videz. Lepota pa bolj kot neko potencialno biološko izpričuje socialno in ekonomsko uspešnost. Ne pomeni lepote kot take, pač pa zmožnost kupiti si (ali izklesati) njene atribute. Lepi ljudje imajo čas, denar in osebnostne lastnosti, ki jim omogočajo, da se sploh ukvarjajo s svojim videzom. Niso nam privlačni zato, ker bi univerzalni naravni zakoni privlačnosti res obstajali, pač pa, ker njihov videz namiguje na okoliščine, ki nam z njimi obljubljajo zavidanja vredno življenje.

Na Twitterju se je izpostavilo dobro vprašanje o razliki med pretirano občutljivostjo, da vidimo rasizem povsod (?), in priročno zaslepljenostjo, da ga ne opazimo nikjer. Navsezadnje bi lahko obstajala tudi kampanja za WC papir, ki bi nam prek fekalij nosila sporočilo o pluralnosti in razliki med enakostjo in enakopravnostjo. Ali pa tole.

Podjetja si pogosto prisvajajo družbena gibanja. Čeprav je skoraj neverjetno, da podjetja takšne in podobne napake naivno ponavljajo, ker gibanja podpirajo, so vselej ''presenečena''. Ne glede na njihov razlog, nasprotujejo duhu uporniških gibanj ne le na simbolni, ampak tudi na pragmatični ravni. Oglaševanje manipulira s človekovimi željami, potrošnja pa kroti njegov Weltschmerz.

Ena od značilnosti današnjih potovanj in obiskovanj novih krajev je, da si nihče ne želi biti turist. Vsi namreč hočemo "avtentično" izkušnjo mesta. Airbnb poleg nastanitev, ki so pripomogle k zvišanju najemnin in še dodatno gentrificirale najbolj oblegane kraje, tako že ponuja tudi opcije nakupa lokalnih izkušenj. Spletne strani, kot je npr. Spotted by Locals, turistom obljubljajo še neraziskane kotičke mest, ki jih pozna samo lokalno prebivalstvo, na v Univerzi v Sankt Peterburgu pa so nedavno razvili tudi algoritem, ki preko Instagrama omogoča prepoznavanje objav lokalcev in jih deli s turisti.

Vse bolj oblegana Ljubljana je v zadnjem letu pogosta in pereča tema tudi v naših medijih. Ko se bomo torej naslednjič sprehajali po ulicah tujega mesta in si želeli pravih lokalnih izkušenj, se velja spomniti na domače tegobe in si priznati, da turizem in kvazi “pristne izkušnje” mesta, kot ga doživlja lokalno prebivalstvo, morda za vse vpletene niso vedno najboljša izbira.

Južna Afrika pripravlja spremembe na području intelektualne lastnine, in sicer želi vlada reformirati sistem patentne zaščite zdravil, ki ustvarja monopolne cene in preprečuje prodajo cenejših alternativ. Številni v Južni Afriki in drugod po svetu umirajo, ker si ne morejo privoščiti zdravljenja za bolezni, za katere obstajajo zdravila.

Patenti naj bi preko zaščite intelektualne lastnine zagotovili vlaganje v drag proces znanstvenega raziskovanja, namesto tega pa znanje omejujejo na elitne institucije in s tem razvoj zavirajo. Poleg tega gre pri znanstvenem raziskovanju velikokrat pravzaprav za vlaganje javnega denarja, preko patentov pa profit pristane v rokah zasebnih institucij.

Patenti v farmaciji imajo izrazito neenake posledice v različnih delih sveta. Boj za vzpostavitev pravice do življenjsko potrebnih zdravil v Južni Afriki je pomemben, saj lahko predstavlja pomemben korak k reformi trenutnega sistema intelektualne lastnine.