Agrument

Do konca avgusta je po svetu nasilne smrti umrlo že 145 okoljskih zagovornikov, medtem ko so ščitili pravice svojih skupnosti in narave. Glede na statistike (4 umori / teden) kaže, da bo letošnje leto še bolj krvavo kot lansko, ko je umrlo 200 aktivistov. Žalostno je tudi, da se ta praksa širi po vse več državah (od 16 v 2015 na 24 držav v 2016), tisti, ki bi morali aktiviste ščititi pa se obračajo stran ali celo pomagajo. Skupnost aktivistov sedaj od ZN zahteva, da odreagirajo. 

Na udaru pa niso le tradicionalne skupnosti v Braziliji, Kolumbiji, Filipinih, Kongu in drugod, temveč se pritiski in kriminalizacija okoljskih zagovornikov skokovito povečujejo tudi v ZDA. V pehanju za profitom državne in industrijske sile uporabljajo vse mogoče prijeme za prilastitev zemlje in naravnih virov. Umor ni edina oblika utišanja: zagovorniki se morajo bati tudi groženj s smrtjo, spolnih zlorab, aretacij in agresivnih pravnih napadov.

Če se pri nas (še) ne dogajajo umori, pa so vam drugi prijemi verjetno znani, ane?

Ko sta si v začetku 20. stoletja Velika Britanija in Francija razdelili Bližnji vzhod in začrtali meje znotraj regije, so Kurdi ostali brez lastne države. Več kot 35 milijonov jih je tako razpršenih med Irakom, Iranom, Sirijo in Turčijo, kjer so bili v zadnjih 100 letih podvrženi politični represiji in etničnemu čiščenju.

Referendum o neodvisnosti, ki se je zgodil ta ponedeljek v kurdskih območjih Iraka, je pomemben, ker predstavlja pot do kurdske samoodločbe. Udeležba je bila 80-odstotna, po vseh pričakovanjih pa bo posvetovalni referendum potrjen.

Kurdski vojaki predstavljajo nepogrešljiv del koalicije proti Islamski državi, pešmerga bojevnice so navdušile svet in iraški Kurdistan je sprejeli več iraških in sirskih beguncev kot katera koli zahodna demokracija. In vendar mednarodna skupnost ne podpira kurdskih naporov za neodvisnost. Pravijo, da je trenutna stabilnost regije bolj pomembna. Pravijo, da morda kdaj drugič.

Quartz je analiziral znanstvene članke, objavljene med 1970 in 2017 v najbolj citiranih revijah s področja seksualnosti: The Journal of Sex Research in Archives of Sexual Behavior. Teorija je zanimala že Freuda, človeško vedenje pa so začeli raziskovati po 2. vojni. Kinsey, Masters, Johnsons in drugi so se otepali očitkov o perverznosti, danes pa navdihujejo serije in filme.

Seksologija se je skozi desetletja fokusirala na tematike, ki so odražale specifiko družbenega konteksta: seksualna revolucija, AIDS, pravice LGBTQ, internet. V znanstvenih člankih pa se je poleg tematik spreminjal tudi jezik. Opazimo upad klinične terminologije (pacient, subjekt), ki jo zamenja humanizirajoč diskurz (udeleženec). Moža in ženo nadomešča partner, homoseksualca gej ali lezbijka, biološki spol (sex) pa družbeni (gender).

Nedopustno je, kako po eni strani razvoj tehnologije in naravoslovja odraža razvitost družbe, sodobna dognanja "mehkih znanosti" pa marsikdo še vedno jemlje kot moralno grožnjo.

Včeraj je v veljavo predhodno in provizorično, a le malce manj škodljivo stopila CETA, prostotrgovinski sporazum med EU in Kanado, mimogrede tretjo največjo proizvajalko gensko spremenjenih organizmov. 

Pogosto se sprašujemo, koliko suverenosti nam je ostalo od vstopa v EU: če za primer vzamemo ta (prosto)trgovinski sporazum, je pod okriljem posamičnih držav članic 10 % njegove vsebine - in še to po zaslugi Valonije, ki je izborila odločanje o skladnosti sistema reševanja sporov s pravom EU (držav), kar je Belgija prisiljena zahtevati tudi pred Sodiščem Evropske unije. 

V prihodnje sledita še trgovinska sporazuma z Avstralijo in Novo Zelandijo, ko bodo korporacije ponovno zahtevale svoje. Dokler bodo ti sporazumi tajni (kar je predpogoj, da ustrezajo korporacijam), ne bodo delovali v korist nacionalnih držav, kaj šele ljudi. In ljudje imajo moči vedno manj: na Nizozemskem, kjer so referendumi že tako ali tako nezavezujoči, jim grozi ukinitev. Pri nas pa še zmeraj "odločamo" mi - prvaki. 

Na 33. redni seji so se poslanci ukvarjali z zdravstveno reformo; s sanacijo bolnišnic, načinom podeljevanja koncesij in z uvedbo vmesne stopnje nujnosti – “zelo hitro”.

“Zelo hitro” bo žal še naprej za mnoge prepočasi, tisti z debelejšimi denarnicami pa bodo šli k zasebniku po "takoj". Vendar, ko se pritožujemo čez dolge čakalne vrste, ne smemo pozabiti, da zdravstveni sistem ni samo storitev, ki jo zdravnik zagotavlja pacientu/uporabniku/potrošniku, ampak zajema tudi sistemsko spremljanje pacientov, ukrepe na področju javnega zdravstva, infrastruktro, redistributivne mehanizme itn.

Ker vsi, ko gre za zdravje, želimo mimo vrste in obravnavo vrhunskih strokovnjakov, lahko pri tem pozabimo, da se vseh učinkov zdravstvenega sistema le ne da meriti izključno z zadovoljstvom uporabnika. Zasebni ponudniki zaradi lastnih interesov še posebej radi krepijo to dojemanje premoči storitve nad sistemskim značajem zdravstvene oskrbe. A zdravje je naše največje bogatstvo in želimo sistem, v katerem ni naprodaj.