Agrument

Ice Bucket Challenge je najnovejša pomiritev zahodnjaške slabe vesti, ki v zameno za drobiž legitimizira svoj status, se ob tem zabava in še trži. Pristaja na obstoječo marketinško logiko ter mlačno politiko konsenza, kot smo je vse bolj vajeni tudi doma. V svetu, kjer le še ledena voda na glavo zagotavlja financiranje znanstvenemu raziskovanju, lahko stlačimo manjšine v reality šove, njihove pravice pa namesto na referendumih omejimo kar s televotingom.

Vedro ledu nas odreši krvavih prizorov iz svetovnih kriznih žarišč, ki kričijo, da je naša dolžnost nekaj storiti. Ob ugotovitvi, da je svet pokvarjen in mi "itak nič ne moremo", se IBC bere kot proaktivno delovanje civilne sfere. Pa ni, je zgolj uspavanka, ki zaziblje nazaj v spanje pravičnega. Če se bomo kdaj zbudili, bomo morali, pa čeprav ne moremo!

Šiitske "ulične" milice se, podobno kot Kurdi na severu, z ISIS spopadajo na lastno pest: od kar je kapitulirala iraška vojska, jim drugega itak ne preostane. Problematično je, da rešitve ne vidijo v odvrnitvi sunitskega prebivalstva od tako široke podpore, temveč v - orožju. Barbarsko ubijanje civilistov v slogu ISIS jim ni tuje, dosega pa nasproten učinek od želenega: neradikalno sunitsko prebivalstvo se čuti ogroženo, podpora ISIS pa raste. Ideologije pač ne premagaš z bombami. Medtem tudi Asad seveda ne predstavlja politične sile, s katero bi bil Zahod pripravljen združiti moči.

Zračni napadi s strani ZDA ne ščitijo lokalnega prebivalstva, ISIS pa itak ne pridejo do živega. Čas je za boljši načrt, in to hitro: ISIS je že pretresljivo strukturiran, številke pa že dolgo niso hec.

Po besedah Navi Pillay, komisarke za človekove pravice pri ZN, je v treh letih in pol v Siriji življenje izgubilo vsaj 191 000 ljudi. Več kot dva milijona prebivalk/-cev je državo zapustilo, saj v njej divja brutalna vojna, ki kljub skrajnim grozodejstvom Zahoda nekako ne zanima.

Komisarka Pillay opozarja, da se sadizem zločinov stopnjuje tudi zaradi "mednarodne paralize," ki ne prepreči mučenja in umorov. Tik pred iztekom mandata je komisarka ostro kritizirala varnostni svet, ki sirijske krize ne problematizira pri Mednarodnem kazenskem sodišču. Članice ZN je pozvala k takojšnji intervenciji.

Če sodimo po tem, da se komisarka Pillay zavzema tudi za pravice Edwarda Snowdena in Palestine (trdi, da Izrael krši mednarodno pravo), se Siriji še naprej ne piše nič dobrega.

Kanadska podjetja so odgovorna za 50-70 % rudarske inustrije v Latinski Ameriki in povzročajo "resne okoljske učinke". Izkoriščajo ohlapno okoljsko in delavno zakonodajo revnih držav, krčijo gozd, zastrupljajo vodne vire in s prevarami pridobivajo zemljo.

Domačinsko in staroselsko prebivalstvo, ki opozarja na zlorabe, živi v represiji korumpiranih lokalnih oblasti. Protestnike/-ce obtožujejo sabotaže, zarote in terorizma, v zadnjem desetletju je poskočilo število umorov okoljskih aktivistk/-ov.

Leta 2009 so v Gvatemali z bencinom polili in živega zažgali moškega, ki je protestiral proti rudniku zlata in srebra Marlin. Ubili naj bi ga delavci podjetja, ki upravlja rudnik, Montana Exploradora. Gre za hčerinsko družbo korporacije iz Vancouverja, ki se od vsakovrstnih očitkov seveda ograjuje.

Nemški ARD je prejšnji teden objavil prve obrise tajnega prostotrgovinskega sporazuma, ki so ga 5 let pripravljali pogajalci EU in Kanade. Predlagani sporazum Ceta je med podobnimi meddržavnimi pogodbami najobsežnejši doslej - še večji od zlovešče severnoameriške Nafte.

Njegova »dodana vrednost« naj bi bila v liberalizaciji storitev, kot so infrastruktura, vodni viri, zdravstvo in komunalne storitve, torej odprta vrata za prevzeme zdravih podjetij s strani požrešnih kapitalskih skladov (Helios ...), nadaljnjo privatizacijo javnih storitev in dobrin ter prodajo nacionalnega interesa. Razlogov za javni upor je več kot dovolj!

Končno besedilo sporazuma naj bi državniki podpisali 25. 9. na vrhu EU-Kanada. Do takrat je dovolj časa, da Pahorja opozorimo, naj ne razmetava s podpisi v našem imenu!